PP taborjenje je že v osnovi zasnovano drugače kot ostala taborjenja za MČ ter GG. Vodnik ima pravzaprav naziv mentor, kar pomeni, da je dolžan (na željo udeležencev) reči razložiti, lahko pa udeleženci tudi sami opravijo naloge ter tako pridobijo znanje. Slednje je izrazito predvsem na pohodnem taboru, kjer morajo udeleženci do prihoda v tabor opraviti določene naloge – kdaj (zjutraj v bivaku, ob počitku, na poti itd.) ter kako (vsak zase, paroma, kot cel vod skupaj) pa je njihova odločitev; vsekakor pa mentor obdrži določene naloge vodnikov, kot recimo udeležba na sestankih vodstva ter posredovanje informacij udeležencem.
Stopnje zahtevnosti so razdeljene na 3 nivoje in sicer od 1. do 3. pokljuke, kjer se v prvi pokljuki večina reči dela v okviru voda, v drugi paroma (paroma se riše skice, uči signalizacijo, hodi na orientacijo itd.) v tretji pa individualno.
Dodatna je t.i. mala pokljuka, za tiste z malo oziroma nič taborniškega znanja. Program je podoben tistemu na prvi pokljuki, vendar z manjšo zahtevnostjo in bolj temeljito razlago osnov.
1. pokljuka
Program prve pokljuke je najosnovnejši. V njem se udeleženci v sklopu voda (ali večih vodov) seznanijo z vsemi klasičnimi znanji. Ta vključujejo osnove:
- orientacije in topografije (karta, merilo, kompas, tehnike orientiranja in izbire poti, lažje naloge vrisovanja, preproste skice kot npr. skica terena, skica minskega polja in profil terena, dnevna in nočna orientacija, delo z GPS)
- osnove pionirstva (poznavanje vozlov, načrtovanje, izbira lesa, konstrukcija manjših objektov)
- ravnanja z opremo (skladiščenje in uporaba orodja, pravilno postavljanje šotorov)
- streljanja z lokom in zračno puško, vožnje s kanuji
- signalizacije (semafor, morse)
- timskega dela (tega udeleženci, glede na to, da se mnogo stvari odvija v sklopu voda, dodobra spoznavajo tekom celotnega tabora; kljub temu je tej temi posvečena tudi krajša delavnica, ki pripomore pri ozaveščanju odnosov in dogajanja v skupini)
- prve pomoči (poudarek je na temah, ki pridejo prav v okviru taborniških dejavnosti – poškodbe pri delu z orodjem, pri gibanju v naravi ipd.)
- šeg in navad (večni ogenj, žure, kraja zastave ipd.)
Udeleženci so lahko glede na predhodno osvojeno znanje, izkušnje in izkazano delo sprejeti v naslednjo stopnjo, tj. drugo pokljuko.
2. pokljuka
Program druge pokljuke že vsebuje naloge in izzive, ki zahtevajo bolj zrelo, predvsem pa bolj samostojno osebnost. Udeleženci se kot mešani pari praktično lotevajo različnih vsebin:
- orientacija in topografija (risanje zahtevnejših skic kot npr. skice poti, skice na daljavo ali skice oblikovnic; zahtevnejši trening orientacije – po spominu in kratkih razdalj; dnevna ter nočna orientacija; zahtevnejše vrisovanje na nivoju ROTa, delo z GPS ipd.)
- zahtevnejši pionirski objekti
- življenje v naravi
- projektno delo (spoznavanje načinov in faz projektnega dela, zasnova resnejših projektov)
- ekologija (npr. izdelava kuhalnika na sončno energijo)
- duhovnost (npr. delavnica Zakaj sem tabornik?)
- javni nastop, komunikacija (inštruktorski princip dela)
- mednarodne akcije, principi delovanja ZTS
Program druge pokljuke je veliko bolj okviren od programa 1. pokljuke, zato pa toliko bolj prilagodljiv in ciljno usmerjen.
3. pokljuka
Udeleženci tretje pokljuke so bodoči mentorji ali člani osebja prihodnjih PP taborov. Glede na izkazano znanje, delo v rodu in širše ter glede na udeležbe na prejšnjih taborih, ne potrebujejo več lekcij iz osnovnega programa. Njihovo delo temelji na samostojnosti. Predvsem je opazna njihova motivacija za delo in osvajanje novih, zahtevnejših znanj. Tako je njihovo delo na prvi pogled podobno prejšnjim programom, a vsebuje druge cilje in metode:
- orientacija in topografija (risanje krokija in ocenjevanje izdelkov prve ter druge pokljuke, trasiranje nočne orientacije, orientacija samo po eni plasti karte (»po layerjih«), ponovitev znanj o skicah, vrisovanju in orientaciji)
- pionirstvo (postavljanje objektov, ki terjajo poleg resnih priprav in zasnove včasih tudi več dni za izdelavo objekta)
- življenje v naravi (dvodnevna ekspedicija z minimalnimi potrebščinami za preživetje zahteva od vsakega posameznika dobro teoretično podlago)
- vodenje (udeleženci tretje pokljuke so največkrat ljudje, ki v rodu prevzemajo ali opravljajo določeno vodstveno funkcijo)
- javni nastop (poznavanje veščin govorjenja množici ljudi)
- vrednotenje (o tem, kaj, zakaj in kako vrednotiti)
Program tretje pokljuke je glede vsebin in metod najbolj prilagodljiv. Odvisen je od želja in zainteresiranosti udeležencev, njihovih ciljev ter skupnih ciljev tabora. Delo je samostojno in odgovorno.
Udeležba na III. pokljuki brez predhodne udeležbe na drugi pokljuki ni mogoča, četudi udeleženec izpolnjuje vse kriterije znanja II. pokljuke.