S kamni in kamenčki smo se zadnja štiri leta bolj malo ukvarjali, zato pa toliko več z vsemi bolj ali manj modernimi materiali, tehnikami in orodjem. Taborniški dom je bil naša vizija in zaupali smo v naše sposobnosti, da bomo projekt pripeljali do konca, s prostovoljnim delom in brez zadolževanja za en sam, takrat še, tolar.
Pred štirimi leti smo verjeli v to, da imamo dovolj moči, znanja in motivacije, verjeli smo, da lahko tako velik projekt izpeljemo, brez da bi trpelo delo rodu, brez da bi okrnili program naših članov. Dom smo zidali za njih in ne za nas, zato je bilo pomembno, da vsa ta leta vlagamo sredstva in čas v kakovosten program, ki bo zagotovil, da bodo še generacije in generacije lahko uživale v novem, modernem taborniškem domu.
Prostovoljstvo je z nami od malih nog, prav tu pa se je pokazalo, kaj to prostovoljstvo zmore. Toliko ur, kot so jih zlati posamezniki namenili gradnji, zahteva popolno osebno predanost in motivacijo za skupen in popolnoma nesebičen cilj. Z zavestjo, da bo vse kar bo posamezniku ostalo super občutek in ponos, da bo lahko rekel, ta dom sem zgradil jaz.
Eden največjih izzivov našega rodu je za nami, ostajajo manjši, a nič manj pomembni, da v novi dom prinesemo taborniški duh, smeh in zopet tisoče in tisoče novih obrazov, ki ga bodo v prihodnjih letih napolnili s čarom taborništva.